Potica je slovensko, pretežno praznično pecivo (pogača) iz razvaljanega kvašenega testa, namazanega z različnimi nadevi in zvitega v zvitek, ki se peče kot podolgovata štruca v štirioglatem modelu, najpogosteje pa polžasto ali obročasto (z luknjo v sredini) zavit v okroglem modelu z gladkim ali rebrastim obodom.
Pehtranova je potica je najbolj razpoznavno slovenska, saj smo med redkimi okolji v Evropi in svetu, kjer se pehtran uporablja tudi v najrazličnejših sladkih jedeh in ne le kot začimba za juhe in pečenke, kar je značilno za druge. Pehtranova potica značilno označuje tudi pomladno velikonočno praznovanje. Potica z medenim nadevom sodi med naše najstarejše prav zaradi medu, ki je najstarejše sladilo. Poleg orehove, ki je postala priljubljena in tako rekoč množična šele v novejšem času, je tudi značilna za božično praznično mizo. Ocvirkovka in špehovka sta potici, povezani s kolinami, največjim posvetnim praznikom naših ljudi, in zaznamujeta zlasti zimsko ter pustno obdobje.
Vir: Janez Bogataj, knjiga Potice iz Slovenije, Ljubljana 2013
Zibelka potice je v zahodni in severozahodni Sloveniji. Njeno razvojno izhodišče so prastare vrste prazničnega, obrednega kruha (furlanska guban(c)a, tržaški presnec, koroška pogača in šarkelj) z značilnimi ikonografskimi pomeni (simbol neskončnosti, popolnosti, božjega itn.). Te obredne vrste kruha so bile značilne za vse družbene skupine od srednjega veka dalje, zato ne moremo upoštevati hipoteze o razvoju potic iz nekega samostanskega peciva (potissimus, kar je pomenilo nekaj najboljšega, izvrstnega).
O izvoru in razvoju potice ne govorijo le poimenovanja, ampak tudi konkretne navedbe v pisnih virih.
Če gre pri Trubarju le za prve navedbe besede povitica v pomenu potica oz. neke vrste pogača iz zvitega testa, je veliko podrobnejše navedbe ohranil Janez Vajkard Valvasor (1641 – 1693) v drugem zvezku, v šesti in sedmi knjigi Slave vojvodine Kranjske, kjer navaja podrobnosti v zvezi s kolačem, potico, presnecem, pogačo in poprtnikom. Iz opisa potice je razvidno, da so jo nadevali z orehi in/ali medom, ponekod tudi s skuto.
VEČ >>
Prve slovenske potice so bile sadne, z nadevom iz stolčenega, suhega sadja (hruške, jabolčni krhlji, češplje) in medu. Suho sadje za potice so na peči ali v peči posušili in v možnarjih ali v mlinskih stopah stolkli v moko. Sladkali so z medom. Poleg sadja so kot nadev uporabljali še orehe, lešnike, bučne peške, pehtran, rozine pa so na kmete prišle zelo pozno. Nadev je lahko tudi slan in tako nastanejo: ocvirkovka, špehovka, drobnjakova in druge slane potice.
“Potičko smo pekli cele tri dni, še vedno vsa hiša po njej nam diši. A kaj, ko ponoči so ukradle jo miši, le nekaj drobtin je ostalo pri hiši.”
“Brez lončarja ni semnja, ne potice.”
Kvas naj bo svež, mehak, prijetnega, nekoliko kiselkastega okusa. Star kvas je suh, včasih plesnivo pikast in neprijetnega vonja. Tak kvas je manj učinkovit...
Vse za testo potrebne sestavine in pribor damo za nekaj časa v topel prostor (mleko, jajca, sol, skledo s presejano moko, desko, prtič za pokrivanje testa, valjar) ...
Med vzhajanjem testa oz. potice mora biti temperatura okolice z vseh strani enaka. Ne smemo ga postaviti na topel radiator ali na toplo peč; bolje je, da ...
Prevelika vlažnost nadeva ali testa (zaradi prekomerne vlage v nadevu) lahko povzroči odstopanje testa od nadeva (luknje), vendar le v primeru, ko ...
Namazano testo v obliki pravokotnika zavijamo med stalnim zategovanjem, zadnjega dela – obrat in pol do konca – pa ne zategujemo več, ...
Potico pečemo v potičniku. Le okrogla oblika tega peciva z luknjo v sredini se namreč upravičeno imenuje potica. Seveda je lahko pečemo tudi v drugih pekačih ...
Skoraj vse potice po peki nekaj časa pustimo v potičniku, da se nekoliko ohladijo, šele potem jih stresemo iz njega in jih do konca ohladimo. Razen ...
Pokanje zgornjega roba okoli potice se dogodi pogosto, vendar ne gre za veliko napako, ta je pri hladni potici skoraj nevidna. Kaj je vzrok temu?
