O izvoru in razvoju potice ne govorijo le poimenovanja, ampak tudi konkretne navedbe v pisnih virih.
Če gre pri Trubarju le za prve navedbe besede povitica v pomenu potica oz. neke vrste pogača iz zvitega testa, je veliko podrobnejše navedbe ohranil Janez Vajkard Valvasor (1641 – 1693) v drugem zvezku, v šesti in sedmi knjigi Slave vojvodine Kranjske, kjer navaja podrobnosti v zvezi s kolačem, potico, presnecem, pogačo in poprtnikom. Iz opisa potice je razvidno, da so jo nadevali z orehi in/ali medom, ponekod tudi s skuto. Ker navaja, da je “podobna hlebcu kruha”, lahko sklepamo, da še niso uporabljali lončenih ali kovinskih pekačev potičnikov s tulcem v sredini. Razlikovanje med kolačem in potico je tehnološko, predvsem pa tudi glede na praznik. Kolač predvsem označuje velikonočno, potica pa božično praznovanje.
Objavljanje pravih receptov za pripravo potic in dosledno navajanje tega naziva se začenja v 19. stoletju, najprej v slovenskih in nemških kuharskih knjigah. Osem let po tretji izdaji Vodnikovih Kuharskih bukev, kjer je potica sicer omenjena, ni pa navedenega nobenega recepta zanjo, so leta 1850 izšle Nove kuharske bukve ali nauk, nar bolši in nar imenitniši jedila brez posebnih stroškov perpraviti, ki jih je napisal (prevedel) Andrej Zamejic (1824 – 1907). V poglavju Moknate jedila objavlja recepte za pet potic, in sicer za višnjevo, mešano višnjevo, češnjevo, češnjevo drugačno ter krompirjevo potico. Iz receptov je razvidno, da je Zamejic navajal navodila za izdelavo različnih vrst pit, zloženk in šarkljev ter jih v želji po uporabi kar najprimernejših slovenskih besed poimenoval “potice”.
Leta 1850 je izšla prva izdaja znamenite knjige Die Süddeutsche Küche für Anfängerinnen und praktische Köchinnen, ki jo je napisala Katharina Prato (1818 – 1897). Na enem od potovanj na Kranjsko je spoznala tudi nekatere slovenske jedi in jih vključila v knjigo, ki je bila od petdesetih let 19. stoletja vodilna kuharica in je doživela številne ponatise. Med jedmi iz kvašenega testa navaja v knjigi tudi recepte za špehovko, ocvirkovko ali ocvirkovo pogačo, kolače za različnimi nadevi, makovo in orehovo potico. Ponuja dve vrsti testa, in sicer masleno ali kvašeno. Navaja še recepte za mandljevo in rozinovo potico, tudi koroško pohačo in več vrst šarkljev.
Poleg lastnega znanja in izkušenj je iz knjige Katharine Prato gradivo črpala tudi avtorica prve izvirne in z vsemi nadaljevanji ter dopolnitvami najuspešnejše slovenske kuharice Magdalena Knafelj Pleiweis (1815 – 1890).V knjigi Slovenska kuharica zapiše recept za dobro testo za potice in navaja recepte za različne nadeve, po katerih se imenujejo posamezne potice, in sicer medena, mandljeva, čokoladna, makova, orehova, lešnikova, lešnikova drugačna, orehova drugačna, rozinova, rozinova drugačna in špehova potica.
Nadaljevanje uspešnega izdajanja Slovenske kuharice pomeni njeno prenavljanje in dopolnjevanje, kar je bilo od šestega ponatisa (1912) dalje najprej delo S.M. (Terezije) Felicite Kalinšek (1865 – 1937), šolske sestre in učiteljice na Gospodinjski šoli mariborskega Marijanišča, ki je knjigo “izpopolnila in predelala”. Kalinškova navaja dvanajst potic, vseh receptov pa je petnajst, saj za nekatere recepte navede več inačic priprave. Za pripravo testa ne uporablja več droži ali kravajca, ampak pivski kvas. Predstavljene so naslednje potice: rozinova, vanilijina, lešnikova, makova, orehova, čokoladna, mandljeva, medena, ponarejena medena, rožičeva, pehtranova, drobnjakova in špehova.
Poleg priljubljene Slovenske kuharice Pleiweisove oziroma Kalinškove začenjajo po letu 1900 izdajati kuharske knjige tudi druge avtorice in avtorji, ki med drugim navajajo recepte za potice z različnimi vrstami testa in nadevov.
Prva kuharska knjiga, ki je bila v celoti posvečena poticam, je izšla šele leta 2003, z naslovom Potice. Njen avtor, kuharski mojster Andrej Goljat, je napisal čez 100 receptov, kar je pisec uvoda Boris Kuhar imenoval pravo opotičeno bogastvo, ki je pomemben del naše kulturne dediščine in sodobne kulinarike. Goljat je poleg t.i. klasičnih potic vključil v knjigo še recepte za slane potice in potice z različnimi inovativnimi nadevi, na primer bananin, brusnični, kakijev, korenjev in paradižnikov nadev. V posebnem poglavju predstavi recepte za 23 vrst testa iz bele, ajdove, koruzne, ržene in polnozrnate moke, knjigo pa zaključujejo recepti za t.i. potice koktajl, ki imajo velikost prigrizkov.
Leta 2006 je dobila potica svoje mesto tudi v Strategiji gastronomije Slovenije, ki je strokovno utemeljen dokument oz. usmeritev prihodnje gastronomske razpoznavnosti Slovenije. Med jedmi v vrhu piramide, ki predstavljajo našo kulinarično prepoznavnost je tudi pehtranova potica. V strategiji je namreč govor tudi o poticah kot značilnih slovenskih pogačah, kolačih, prazničnem kruhu oz. sladicah (v manjšem številu tudi o slanih pogačah). Kot najbolj značilne so po naslednjem vrstnem redu izbrane pehtranova, medena, ocvirkovka (špehovka), orehova, rožičeva in potem še vse ostale.
Janez Bogataj je avtor doslej najbolj popolne monografije o poticah iz Slovenije. Knjiga Potice iz Slovenije, ki je izšla leta 2013, je razdeljena na dva dela: v prvem avtor navaja zgodovinski razvoj, razširjenost, pokrajinske različice ter poticam podobne sladice v Evropi in svetu. Posebno poglavje je namenjeno predstavitvi pomena potic v vsakdanjem življenju in na različnih področjih ustvarjalnosti, od literature in slikarstva do sodobnega grafitarstva. V drugem delu so objavljeni recepti za 40 sladkih in slanih potic. Knjigo zaključujeta pregleda opotičenega leta Slovenije in pomembnejših praznikov, v katerih so za posamezne mesece in praznike navedene najbolj primerne potice. Monografsko zasnovano delo razkriva razvoj potic in njihovo spreminjanje tako v tehnološkem kot tudi “uporabnem” pogledu, t.j. v strukturi prehranske kulture posameznih gastronomskih regij oz. pokrajin.
Vir: Janez Bogataj, knjiga Potice iz Slovenije, Ljubljana 2013
